»Ženska čuti, da se v njej nekaj dogaja. Občutki so drugačni. Vztrajala sem pri analizah, bila sem tudi prostovoljka na Onkološkem institutu in sem želela, da me pregledajo.«

»Kot kaže, sem se vdal.«

»Ugotovil sem, da nimam kaj početi. Navajen sem delati, rad hodim na delo. Rad sem vsak dan z ljudmi, uživam v družbi, prijateljstvu in vseh teh stvareh. In nenadoma sem bil za to prikrajšan. In pomislil sem, 'kaj naj naredim.'«

»Hvaležna sem, da živim v času, ko se to uspešno zdravi. To je najbolj pomembno – da si ponižen in hvaležen.«

»Nikoli nisem imel namena napisati knjige. Toda ko sem nadaljeval s pisanjem, sem ugotovil, da mi to pravzaprav daje razlog za življenje, in šel sem spat z mislijo: 'Jutri bom pisal o tem … to me bo zabavalo.' In to je bilo rešilno, saj ne bi mogel iti čez to, ne da bi imel kaj početi.«

»Najprej sem sama zatipala bulico. Po obisku zdravnika, ultrazvočni preiskavi ter punkciji so mi diagnosticirali raka na dojki. Potem je šlo vse zelo hitro - operacija, kemoterapije še ena operacija in nadaljnje zdravljenje, ki traja še danes.«

»Imela sem krasnega kirurga. V resnici je vse moje operacije opravil robot, kar je neverjetno. Mislim pa, da me je rešila ljubezen. Res verjamem, da me je tokrat rešila ljubezen, ne umetnost. Tik preden sem izvedela, da imam raka, sem se zaljubila«

»Rak je zagotovo bolezen, ki prizadene človeka v njegovem bistvu. Ob besedi rak se sproži misel - minljiv sem, lahko umrem. In to je šok.«

»Jaz sem zbolel leta 2003 in takrat je bilo prvih tisoč zadetkov na internetu smrt.«

»Zaupam svojemu urologu, vedel sem, da bom s sodelovanjem v raziskavi pridobil boljši nadzor in spremljanje bolezni.«